Moje želje in konkretni predlogi za spremembe.

[Drago Stanovnik]

Spoštovane in spoštovani

Ob skoraj vsakem srečanju in še posebej v prazničnem času si med seboj pozdravimo in običajno iskreno zaželimo vse najboljše. Pri tem pa se, bolj ali manj zavedamo, da življenje ne glede na naše dobre želje, prinaša vsakemu svojo "porcijo" dobrega in slabega.

Prostor pod tem naslovnom je torej prvenstveno namenjen temu, da bi med seboj tako sodelovali, si pomagali in svetovali, da bi tudi slabi del, vsem pripomogel k dobremu.

Prvi korak je ta, da realnost spoznamo in sprejmemo v veri, da je sprememba najbolj odvisna od nas samih.

Drugi korak je trdno postavljen cilj, ki ga želimo doseči.

Tretji korak pa so naša prizadevanja in vztrajnst, da po "korakih" zastavljene cilje dosežemo in skupaj seveda tudi presežemo.

[Drago Stanovnik]

V življenju nas moti marsikaj že na sebi in še več na človeku, s katerim skupaj živimo. Pravo sprejemanje in "prekuhavanje" slabega v dobro je tu že prava umetnost, ki v primeru uspešnosti z obeh strani, ustvarja odlične pogoje za dobre zglede medsebojnega sodelovanja lastnim otrokom, drugim družinskim članom, sosednjim družinam in družbi nasploh.

Da torej zakon ne bi bil breme, pač pa oba krepil in bogatil, kar edino osrečeuje vse, vas vabim, da razmislite o naslednjem:

Zakonska postelja ni umik, pač pa pogoj za srečno in zdravo družino. Tu smeta biti mož in žena pristna, brez pretvarjanja in olepšav. Tu si nista konkurenta in smeta biti brez strahu, da ne bi bila sprejeta. Tu sta eno in postajata eno.
V zakonu se darujeva drug drugemu. (v skrbi in pomoči, za spočetje, rast in vzgojo otrok, za združevanje duhovnega, duševnega in telesnega in nastopava kot eden. To darovanje je najpomembnejša svetinja ki jo oba svobodno oblikujeva (kot seme dobrega ali zla) v srečen ali nesrečen zakon.

Podarjava življenje: otrokom, zakonu, v stiski in bolezni, duhovno, na poti skozi življenje, v ljubezni in medsebojnem odpuščanju ter v starosti.

Ljubezen vstopa v zakon preko: pogovorov, načrtovanj, stisk, hrepenenj, bolezni, smrti, prošenj, zahval, spoštovanja, sprejetosti, nežnosti, ljubeznivosti in spolnosti.

Da pa bi utrdila najin zakon v dobrem, je prav, da slabosti odpraviva tudi s pomočjo razmišljanja o naslednjem:
1. Kako je bilo na poroki in kaj sva si obljubila ter pričakovala?
2. Dobro poznava temelje najinega zakona in ali imava izbrano geslo najinega zakona?
3. Kako sprejemava spalnico kot najin kraj in svetinjo?
4. Najini pogovori in prošnje in zahvale na samem?
5. Najina medsebojna podaritev in sprejemanje v telesnosti in spolnosti? Sva sposobna prisluhniti drug drugemu in biti eno v vseh pogledih in v vseh okoljih?

Morda zgleda komu čudno, a prav pozitiven odnos med partnerjema je izvor dobrega ali hudega za vse širše skupnosti (družino, soseščino, naselje, kraj, župnijo, občino, regijo, pokrajino, narod, Evropo, svet).

[Drago Stanovnik]

Nič manj kot odnosi med zakonci so pomembni tudi odnosi med družinskimi člani.

Družba in Vlada RS se s tem ne strinjajo in zagovarjajo ljudem všečno linijo najmanjšega napora, kar pa prinaša le kratkotrajno zadovoljstvo ter dolgoročno gorje in osebne tragedije.

Zadnji stavek utemeljujem z današnjim odgovorom, ki sem ga prejel s strani Ministrstva za šolstvo in šport in pod katerega se je podpisal g Peter Debeljak, vodja kabineta in se glasi:

" 3. Težko sodimo, da je vsaka nepopolna družina vir nasilja. Poznano je veliko primerov, kjer so otroci žrtve nasilja ali sami razvijejo take navade pa živijo v popolni družini."

Izjava vodje kabineta g Petra Debeljaka, ki sem jo prejel danes (smiselno po delih, bom stališča Vlade RS, objavljal še v nadaljevanju), nas torej dodatno spodbuja, da se lotimo vira problemov in ustvarimo medsebojne odnose, ki bodo ohranjali tako kvalitetne zakonske zveze, da bodo ustrezen poligon za vzgojo komunikativnih, zrelih, odgovornih in pozitivno razmišljujočih ljudi.

Družinski krog, torej vsi ljudje, ki živimo v družini smo kot uigrana (športna) ekipa, v kateri vsak opravlja med seboj dogovorjeno nalogo in si pri tem med seboj pomagamo. V tem smislu je družina konkretna uresničitev večtisočletne modrosti prejemanja in dajanja. Vsaka družina naj živi v svoji intimi, vendar naj bo istočasno tudi vedno odprta za stiske in dobroto drugih ljudi in družin. Kot je poklican vsak človek k dobremu, je poklicana tudi vsaka družina, da sveti kot luč. Vsaka družina naj daje svoji soseščini svoj pozitivni priokus, ki spreminja družbo in okolje na bolje, podobno kot sol spreminja hrano in kvas spreminja testo.

Središče družine in hiše je družinska miza. Tu se srečujemo, krepimo telo in se pogovarjamo. Učimo pravega odnosa do sočloveka, hrane in okolja. Pomembno je, da negujemo pozitiven pogled na ljudi in svet okoli nas.
Starša se darujeta za svoje otroke. To je naporno in odgovorno, zato se med seboj dopolnjujeta.

Da pa bi utrdili našo družino v dobrem, je prav, da slabosti odpravimo tudi s pomočjo razmišljanja o naslednjem:

1. Kakšna je naša družinska miza in kakšno vlogo ima?
2. Kakšne so navade pri uživanju hrane?
3. Koliko in kako se pogovarjamo okoli mize?
4. Naša medsebojna duhovna povezanost?
5. Prisotnost sprejemanja znotraj in izven domače družine v vsakdanjiku?

Morda zgleda komu čudno, a prav pozitiven odnos med družinskimi člani je izvor dobrega za vse širše skupnosti (družino, soseščino, naselje, kraj, župnijo, občino, regijo, pokrajino, narod, Evropo, svet).