Koliščarji z Velikega jezera na seznamu Unescove kulturne dediščine?
Ljubljana, 4, december 2010 (Barje.net) - Na Igu so odprli stalno razstavo z naslovom Koliščarji z Velikega jezera, ki so jo pripravili člani Kulturnega društva Fran Govekar Ig v sodelovanju z Znanstvenoraziskovalnim centrom Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). Namen razstave je prikazati lokalni in širši javnosti življenje ljudi, ki so živeli na Ljubljanskem barju od prve polovice petega do prve polovice drugega tisočletja pred našim štetjem.

Pomen razstave in koliščarjev za Slovenijo
Razstava je poleg tega tudi pomemben prispevek k serijski transnacionalni nominaciji z naslovom "Prazgodovinska najdišča okoli Alp" za vpis na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine, na katerega se uvrstijo lokacije, ki so dediščina celotnega človeštva in ne zgolj lokalna ali nacionalna znamenitost. Bistveno je, da odražajo izjemne univerzalne vrednote in so del skupnega spomina človeštva, kot so naprimer Škocjanske jame.

Na področju Alp je tisoč koliščarskih najdišč. Najstarejše pa je, po mnenju arheologov, prav Resnikov prekop, ki se nahaja dva kilometra iz centra Iga, v Mahu, kjer cesta seka reko Iščico. Pri nominaciji sodelujejo še Švica, Francija, Italija, Nemčija in Avstrija. Slovenijo so povabili k sodelovanju pri nominaciji tudi zaradi ugleda naših strokovnjakov, ki se ukvarjajo z barjanskimi najdišči. Uradno pa je RS pristopila k  temu projektu s sklepom vlade novembra 2007. Za izvedbo  je pristojno Ministrstvo za kulturo.



"Nominacija je privlačna in kompleksna," pojasnjuje Špela Spanžel, nacionalna strokovna koordinatorka za področje kulturne dediščine za Unesco. V bistvu gre za preplet stroke, politike in civilne družbe na lokalni, regionalni, nacionalni in mednarodni ravni. Velik izziv sta upravljanje in način predstavitve.
Najdbe je treba istočasno pokazati in jih varovati, kar pa se pogosto izključuje. Dr. Anton Velušček z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU pojasnjuje, zakaj je tako: "Les je možno ohraniti le v razmerah popolne vlažnosti ali popolne suhosti. Prav v mokrotnosti tal je ogromna interpretacijska moč barjanskih terenov."

Kako se je vse skupaj začelo in kdo so bili koliščarji?
Dejan Veranič, arheolog in vodič na razstavi, pojasnjuje, da je morda najpomembnejše sporočilo koliščarjev sodobnemu človeku dejstvo, da je mogoče živeti v sožitju z naravo in biti hkrati tehnološko razvit. Ne smemo pozabiti, da so koliščarji poznali metalurgijo. V naše kraje so prišli zato, ker so iskali rudo, baker in kositer, iz katerega so delali bron.
Prva najdba na Ljubljanskem barju sega v davno leto 1875, ko so severno od Iga slučajno našli vertikalne kole, ostanke lončenine in stare kosti. O najdbi so obvestili Kranjski deželni muzej. Takratnemu ravnatelju muzeja Karlu Deschmannu je bilo takoj jasno, da gre za ostanke prazgodovinskega koliščarskega naselja, saj so nekaj prav takšnega odkrili dvajset let pred tem v Švici. Najimenitnejše odkritje se je zgodilo zgodaj spomladi leta 2002 na območju kolišča Stare gmajne pri Verdu na Vrhniki, ko so izkopali najstarejše najdeno kolo na svetu. Naredili in uporabljali so ga pred 5200 leti. Mnogi trdijo, da je kolo eden najpomembnejših izumov v zgodovini človeštva in da je pripomogel k nastanku in razvoju civilizacije.

Ali to pomeni, da je Ljubljansko barje s svojimi pradavnimi prebivalci nekakšna zibelka civilizacije?
Dr. Anton Velušček odgovarja: "Tega se ne da trditi, ker je to je odvisno od definicije civilizacije oziroma njenega začetka. Vsekakor pa drži, da so bili koliščarji inteligentni in iznajdljivi, ter da so  zelo dobro poznali naravo". Kolo je najboljši dokaz za to, da so odlično poznali lastnosti lesa. Kot pravi Velušček, se je o tem kolesu pogovarjal z mnogimi strokovnjaki s področja lesarstva, ki pravijo, da kolesa danes ne bi naredili tako, ker se gleda na kolo iz drugače. Po njihovem mnenju takšno kolo lahko naredi le nekdo, ki veliko razmišlja o lesu in naravi.
Tega slavnega kolesa si na razstavi ne moremo ogledati, ker je trenutno na "konzerviranju" v Nemčiji. Če bi ga izpostavili zraku, bi v nekaj mesecih od njega ostal le še kupček prahu. Razpadel bi tudi, če bi ga preprosto zakopali nazaj v zemljo. Zato je originalni del hrastovega kolesa iz kolišča Hočevarica, star okrog 5500let, ki ga lahko vidimo na razstavi, potopljen v vodo. Poleg tega izjemnega artefakta si lahko ogledamo replike keramičnih posod , sodobni slikarji so prispevali svoje vizije koliščarskega življenja. Na razstavi nudijo strokovno vodenje, za skupine je organiziran tudi ogled originalnih najdišč.

Končna odločitev bo padla junija 2011 v Bahrajnu.
Jeseni je bila opravljena terenska evalvacijska misija. Nepristranski mednarodni ocenjevalci so obiskali vsa nominirana najdišča. Posebej pozorni so bili na to, kako med seboj sodelujejo predstavniki stroke, lokalnih skupnosti, društev in seveda tudi držav. Naši predstavniki so na tem področju zagotovo dobili veliko točk, a nikoli se ne ve, ker o končnem izidu odloča glasovanje predstavnikov držav, članic Odbora za svetovno dediščino.
Špela Spanžel povzema vzdušje v ekipi, "Držimo pesti, da bi vpis na Unescov seznam uspel, toda tudi če ne bo, to ne bo poraz. Sodelovanje na vseh ravneh, od lokalnega do mednarodnega, je vseskozi potekalo v prijateljskem in konstruktivnem vzdušju. Znanje in izkušnje, ki smo jih  pridobili na tem projektu so neprecenljive".

Marička Kovač