Ljubljana, 14. novmbra 2008 (Barje.net) - Pogovarjali smo se s profesorjem dr. Danijelom Vrhovškom, direktorjem  podjetja Limnos, katero se ukvarja z ekologijo, varstvom okolja in ohranjanjem narave. Večino okoljskih težav je mogoče reševati kar s pomočjo narave same, je prepričan sogovornik. To dokazuje tudi praksa, pravi Vrhovšek, a hkrati priznava, da je v dobi moderne tehnologijo to marsikomu težko razumeti.


Vaše podjetje je specializirano za ekologijo, katere dejavnosti pokrivate?
Naše dejavnosti tako segajo od ocen stanj in presoje vplivov na okolje, prek sanacij odpadnih voda, deponij in degradiranih ekosistemov do izvajanja študij upravljanja z okoljem.

Torej se v podjetju pretežno ukvarjate s sanacijo voda?
Tako je, razvijamo rastlinske čistilne naprave, kjer enostaven proces narave uporabimo sebi v prid. Te so še posebej primerne za slovensko podeželje, ki je razpršeno, vlečenje komunalnih vodov pa je zelo drago. Taki sistemi so tudi edini možni na zavarovanih območjih, kot je Natura 2000. Poleg tega se ukvarjamo tudi z ekoremediacijo vodotokov, saniramo deponije in razvijamo sisteme za čiščenje vaških izvirov. Glede slednjega nam je prisluhnila Mestna občina Ljubljana s katero želimo v okviru mednarodnega projekta Eureka izboljšati ali celo očistiti številne vodne vire.



Oprostite, omenjate besedo »ekoremediacije«, kaj je to? Gre za neko novo skovanko ali pač?
Mogoče je nekoliko nerodna beseda za tiste, ki jo prvič slišijo. Ne pomeni pa nič drugega kot postopek ponovnega oživljanja oziroma vzpostavljanja nekdanjega stanja v naravi s pomočjo nje same.

Pri tovrstnih ekoremediacijah je verjetno potrebno navadno najprej ugotoviti zatečeno stanje. Bral sem, da je to mogoče na podlagi alg.
Res je, alge so najbolj izpostavljene onesnaženju in nanj najhitreje odreagirajo. V angleščini poznamo izraz early warning sistem, torej opozorilni sistem, ki prvi javi, da je v vodi nekaj narobe. Seveda pa alge niso edini pokazatelj, niti ne zadosten, saj je potrebno pri raziskavi stanja pregledati še ostale organizme. 

Recimo, da se potem lotite obnove onesnaženega vodotoka. Na svoji spletni strani pravite, da so stroški relativno nizki, rezultati pa ugodni.
Poznamo dve vrsti onesnaževalcev, to so točkovni, kot na primer kanalizacije, in pa netočkovni, kot na primer izpusti v kmetijstvu. Prve je relativno lahko in enostavno sanirati z rastlinskimi čistilnimi napravami, druge pa je težje. Slednje zahtevajo kompleksnejši pristop, razmeroma uspešno pa se jih da rešiti z vegetacijskimi pasovi. Namesto, da torej posekamo vse žive meje na njegovem obrežju, jih pustimo in na ta način obnovimo oziroma ustvarimo vodni ter obvodni biotop.

Kako pa se lotevate odstranjevanja odlagališč?
Pri sanaciji odlagališč le te pokrijemo s plastjo zemlje in nanje posadimo topole, izcedne vode pa odvajamo v rastlinsko čistilno napravo. Gre za relativno poceni rešitev, ki se lahko s prodajo biomase celo sama finančno oskrbuje.  Za ta sistem sanacije odlagališč, za katerega smo pred časom prejeli tudi mednarodno nagrado.

Ampak čas pri tovrstnih rešitvah ni največji zaveznik vzpostavljanja ravnovesja v naravi.
Menim, da ni tako hudo. Topoli na primer v treh letih dosežejo svoje maksimalne zmogljivosti in zato ni več ovir, da ne bi rastlinska čistilna naprava po tem delovala optimalno.

Bi lahko katerega od teh sistemov sanacije uporabili tudi na Ljubljanskem barju?
Na Ljubljanskem barju je veliko črnih odlagališč, kjer se pojavi vprašanje kaj storiti z njimi: ali jih zasuti in sanirati ali odpeljati na eno samo mesto in jih tam sanirati. Oblasti bi se pač morale odločiti za eno od variantnih rešitev, ki jih ponujamo in bi lahko tudi te deponije sanirali.

Ravno pri razvijanju čistilnih naprav ste v vašem podjetju še posebej inovativni. Razvili ste čistilno napravo Limnowet, za katero ste med drugim prejeli tudi mednarodno nagrado. 
Ne gre za nekaj blazno novega, pač pa smo samo posnemali naravo. Poglejte, vodotok na pritok gnojnice odreagira s koprivami, ki prispevajo k čiščenju vode. Ali pa kale, kjer za čistost vode skrbi rastlinje. To ni nič novega, to so uporabljali že Egipčani in Azteki, ki so vodo vedno pili med rastlinjem, saj so se zavedali, da je tam najbolj čista. Mi smo čistilni napravi seveda dodali določene izboljšave, v osnovi pa je princip tak, da skopljemo jamo. Vanjo položimo folijo ali jo obložimo z glino, nato pa še s plastjo kamenja. Vanjo posadimo tudi rastline, predvsem ločje in trstičje, ki poskrbi za čiščenje vode. Takšnih sistemov je v Sloveniji okoli 60, v Italiji 15 in še veliko na hrvaških otokih.  Tovrstne čistilne naprave so še zlasti primerne za manjša naselja z na primer tisoč ljudmi. Največja prednost projekta je, da lahko tako pri njegovi gradnji kot pri upravljanju sodeluje prebivalstvo, vzdrževalni stroški pa so relativno nizki.

Kaj se pa zgodi s čistilno napravo pozimi? Takrat rastline pač ne opravljajo svojega dela - vsaj ne v popolni meri kot tekom leta?
Čeprav govorimo o rastlinski čistilni napravi, slednje doprinesejo k čiščenju le dvajset odstotkov, vse ostalo pa bakterije, ki pa so aktivne tudi pozimi. Da bi pokrili dvajset odstotni izpad, jo enostavno naredimo za dvajset odstotkov večjo.

Kdo so vaše stranke? Kdo naroča vaše storitve?
Večinoma so to lokalne skupnosti, deloma pa tudi industrijski obrati. Je pa na tem področju v zadnjih letih zelo močna konkurenca, kjer pa niso vedno pomembne prednosti in kakovost, marveč velikokrat zgolj komercialni pristop, na katerem pa mi še vedno malce šepamo.

Kljub temu: ali interes za tovrstne storitve narašča?
Res je, da se vedno več ljudi zaveda okoljskih težav, toda obenem je tudi večji odpor raznih lobijev. Na primer, mi smo za okoljsko ministrstvo izvedli študijo ekoremediacij na 14 okoljskih ciljih v Sloveniji.  Ugotovili smo, da bi lahko na njih zmanjšali od 70% do 80% težav, vendar je na koncu študija pristala iz nam neznanih razlogov v predalu. Tako nam ne dajo možnosti, da dokažemo, da je mogoče z našimi prijemi zmanjšati sušo, preprečiti vetrolome, poplave in podobno. Tipični primer je na primer selška Sora, kjer sodeč po projektnih nalogah želijo njene poplave omejiti z uporabo betona in bagrov, ne pa z naravnim sistemom.

Je vaše podjetje prisotno tudi na Ljubljanskem barju?
Zaenkrat ne, vsekakor pa nameravamo storiti korake tudi v tej smeri, še posebej po razglasitvi krajinskega parka, ki potrebuje posebne pristope. Upam, da nas bodo sprejeli in da se bomo dokazali.

Zagotovo imate kaj za pripomniti tudi za gradnjo zadrževalnikov v horjulski in dobrovski dolini?
Nas zraven niso povabili, zato se bom komentarja vzdržal, res pa je, da je mogoče mnoge poplavne probleme reševati z naravnimi sistemi. Zadrževalnik je lahko le skrajna rešitev, pa še to ne v tako veliki obliki, kot je predviden.

Tekom najinega pogovora ste večkrat omenili mednarodne nagrade. Kaj vse ste prejeli?
Omejil se bom samo na dve prestižni mednarodni nagradi, to je na lillehamersko nagrado za tehnologijo druge generacije rastlinskih čistilnih naprav. To je zares prestižna nagrada, ki je ne prejme vsakdo, druga pa je nagrada evropskega parlamenta za sonaravno sanacijo deponij. Prejeli smo tudi vrsto slovenskih nagrad, vendar nam te v prodoru na našem območju ne koristijo veliko. Nagrade potrjujejo naš trud, kajti pri naših projektih smo z dušo in telesom, saj smo vsi zaposleni zapriseženi okoljevarstveniki. Menim, da je naše okolje najbolj konvertibilna valuta v Sloveniji, saj je od ohranjenosti tega odvisno življenje naših zanamcev.
 
Gašper Tominc