Ljubljana, 27. avgust 2008 (Barje.net) - Koruzni hrošč se je v letošnjem letu razširil tudi na področje Ljubljanskega Barja. Zatiranje trenutno najhujšega škodljivca koruze je najučinkovitejše z uporabo ustreznega kolobarjenja. Po mnenju kmetijskih strokovnjakov obdelava semenske koruze s kemičnimi pripravki za uničenje hrošča nima negativnih vplivov na čebele.
Najpomembnejšega škodljivca koruze, ki pridelek zmanjša od 10 do 30 odstotkov se najbolj uspešno zatira s pomočjo kolobarjenja. Za kolobarjenje so primerne vse rastline, saj koruzni hrošč je samo koruzne laske, je pojasnil dr. Peter Kozmus s Kmetijskega inštituta Slovenije. »Na Ljubljanskem Barju so koruznega hrošča najprej opazili v Črni vasi in na Igu«, pravi Kozmus.
Škodo na koruzi povzročajo tako ličinke kot odrasli hrošči. Ličinke povzročajo neprimerno večjo škodo in sicer na koreninah, zato koruza postane majava in ob vetru ali dežju lahko celo poleže, odrasli hrošči pa otežujejo oprašitev. Lansko leto je koruzni hrošč napredoval po Sloveniji veliko bolj hitro kot običajno. »Koruznega hrošča je nujno tretirati s pomočjo kolobarja, saj se bo ob neupoštevanju kolobarjenja čez 5-7 let začne pojavljati gospodarska škoda,« je prepričan Kozmus.
Kmetijski svetovalec Zlatko Krasnič iz kmetijsko gozdarskega zavoda Ljubljana pa dodaja, da sta za kolobarjenje na Ljubljanskem Barju najprimernejša ječmen in pšenica, saj na tem področju dobro uspevata.
Fitosanitarna uprava Republike Slovenije na zadrževalnem območju koruznega hrošča predvideva tri ustrezne kolobarje za upočasnitev širjenja koruznega hrošča in preprečevanje gospodarske škode v prihodnjih letih. Prvi ukrep je dvoletno kolobarjenje, koruzo se poseje enkrat v dveh zaporednih letih. Drugi možni kolobar je troletno kolobarjenje, koruza se poseje dvakrat v treh zaporednih letih, drugič mora biti koruza posejana izven časa izleganja ličink. Tretji možni kolobar je prav tako troletni kolobar, koruza se torej poseje dvakrat v treh zaporednih letih, vendar vsakič z uporabo insekticidov proti odraslim hroščem ali z uporabo kakšnega drugega ukrepa, ki doseže podobno raven obvladovanja, kar je v drugem zaporednem letu setev tretiranega semena ali uporaba talnega insekticida. Monokultura pri koruzi v zadrževalnem območju ni dovoljena.
Ukrepi v napadenem območju so enaki kot v zadrževalnem območju. Koruza je na napadenem območju samo izjemoma lahko več kot dve leti zapored na istem zemljišču, in sicer samo če pridelovalec upravičeno ne more zagotoviti kolobarja . Vsako leto pa mora biti koruza avgusta tretirana z insekticidom Decis 2,5 EC proti odraslim hroščem.
Škodljivec je prispel v Evropo z ameriškim potnim listom
Hrošča, ki je zagrenil življenje pridelovalcem koruze, so že davnega leta 1868 prvič opazili in opisali v ZDA. V Evropi so ga prvič opazili leta 1992 v okolici letališča Beograd, v Sloveniji pa so prve odrasle osebke na vabe ujeli na severovzhodu države in na Goriškem leta 2003. Od takrat se je škodljivec razširil že globoko v notranjost Slovenije. Leta 2007 pa so ga lahko našli tudi že na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli Krajini. Letošnje leto pa se je razširil že na področje Ljubljane, posamezne osebke pa so našli tudi na območjih proti Primorskem.
Javnost so v začetku poletja burili nenadni množični pogini čebel. Čebelarji so za pogin čebel krivili škropiva proti koruznemu hrošču. Klub temu, da poskusi na koruzi, ki se še nadaljujejo, niso pokazali negativnega vpliva ostankov insekticidov na čebele. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano še vedno ohranja prepoved prometa sredstev za tretiranje koruze in sladkorne pese ter z njimi tretirano seme. Ker koruzni hrošč na območju Slovenije nima naravnega sovražnika, najbolj učinkovit ukrep ostaja kolobarjenje, predvsem dvoletno, ki nima nikakršnega vpliva na čebele, saj ne predvideva uporabe insekticidov.
Vesna Erjavec
