Ljubljana, 11. april 2008 (Barje.net) - Ameriške borovnice imajo v Sloveniji že skoraj polstoletno zgodovino, a ti žlahtni modri biseri svojih pet minut doživljajo šele zadnja leta. Pred tem so jih ljudje smatrali za umetno uvoženo jagodičevje, ki ga ne bi poskusili za nič na svetu, saj v gozdu vendarle rastejo brezplačne gozdne borovnice. A časi se spreminjajo in z njimi tudi ljudje. Danes nekateri barjanski proizvajalci ameriških borovnic ne dohajajo povpraševanja.

Ferdo Lavrinc iz Drenovega Griča, ki sebe imenuje nekakšen spiritus agens družinskega nasada, je ravno pršil z "ureo" po steblih jagodičevja, ko ga je obiskala naša ekipa. »Brsti lepo poganjajo, a smo odkrili nekaj primerkov munilije. Da bi jo zatrli že v kali, pršim grmovje z močno razredčeno ureo. Če nas ne bo zdesetkala kakšna bolezen, kot je na primer ravno munilija, ali pa vročina, potem lahko letos pričakujemo celo nadpovprečen pridelek,« je o smiselnosti svojega početja takoj ob obisku navrgel Lavrinc. Gre za enega največjih barjanskih gojiteljev borovnic, kajti nasad Lavrinčevih se trenutno razprostira na 3,25 ha površin, v načrtu pa še imajo širitev. »V povprečju letno na sedem tisočih grmih pridelamo okoli 20 ton borovnic, pač odvisno od letine. Kljub količini pa že leta opažamo, da ne dohajamo več povpraševanja. Zato je smiselno in nujno, da gremo v širitev pridelovalnih površin,« je pojasnil sogovornik.

Pri Lavrinčevih so prvi nasad posadili leta 1983, ko so od Kmetijskega inštituta Slovenije najeli približno pol hektarja zemlje na Drenovem Griču, obenem pa so se z najemom zavezali, da bodo inštitutu dovolili raziskave v nasadu. Preden so pričeli z obiranjem prvih sadežev, sta pretekli dve leti, a grmi še vedno niso imeli polne rodnosti. Zagnanost, prvi tržni uspehi in veselje do dela v naravi so Lavrinca vodili k večanju nasada, dokler ta ni dosegel današnjih dimenzij.


Nasad ameriških borovnic na Barju

»Danes je v nasadu približno sedemdeset sort borovnic, pri čemer levji delež pripada sortam kmetijskega inštituta, naša proizvodnja pa temelji na izključno petih do desetih vrstah.« Kot pravi Lavrinc, je imel vsa ta leta z inštitutom dobre, celo odlične odnose, saj je šlo za vzajemno korist. »Težava je le v tem, da smo oboji na tankem ledu, saj se še vsi učimo, ker gre za relativno novo kmetijsko panogo. Mogoče je pri nas, ko imamo integrirano pridelavo, še nekoliko težje, saj ne smemo uporabljati siceršnjih kemičnih preparatov zoper bolezni jagodičevja.«
Obiranja pridelka se bodo lotili čez dobra dva meseca in z njim zaključili v začetku septembra. Nekatere grme bodo obrali po desetkrat, odvisno od sorte borovnic, druge samo dvakrat.

Barjanska tla naravno odgovarjajo potrebam ameriških borovnic: so kisla in dovolj zračna, zato na drugih območjih navadno ne uspevajo. Z borovnicami najbolj zasajen konec Ljubljanskega barja je na njegovem zahodnem območju, torej v okolici Borovnice in Vrhnike.
Manjše nasade, s približno sto grmi, lahko srečamo le še na Štajerskem, v okolici Domžal ter Medvod, kjer zemlja še nekako ustreza, sicer pa jo je potrebno umetno zakisovati. Ameriške borovnice so v Sloveniji od leta 1962, ko je kmetijski inštitut pri Kržiču na Drenovem Griču zasadil svoj prvi poskusni nasad. Baje naj bi bile sadike borovnic nekakšna tehnična pomoč Združenih držav Amerike tedanji Jugoslaviji. Dobrih dvajset let je trajalo, da so z njimi poskusili tudi domačini, rezultat tega pa so današnji barjanski nasadi.

»V zadnjih letih beležimo porast gojenja ameriških borovnic, vendar ne tako skokovit, kot bi pričakovali,« je pojasnila mag. Darinka Koron, strokovnjakinja za jagodičevje na kmetijskem inštitutu. »Glavni trije razlogi, ki navadno odženejo navdušence nad tovrstno dejavnostjo, so: visoka začetna investicija, velika potreba po ročni delovni sili in pozna rodnost rastlin. Po nekaterih ocenah bi moral posameznik investirati približno 50 tisoč evrov za vzpostavitev enega hektarja borovnic. Če upoštevamo, da te dosežejo polno rodnost šele po šestih do osmih letih in da je večina dela v nasadu ročnega, potem navdušenje marsikoga kmalu mine.« Tudi pomoči od države si navdušenci ne bi mogli nadejati, saj ima za intenzivno sadjarjenje relativno malo posluha.

Rastlina vzgojena v drugih okoljih  
Tako kot pri vsaki stvari imajo tudi ameriške borovnice svoje nasprotnike. Ti gojiteljem radi oporekajo, da niso avtohtone in da ne sodijo v barjanski prostor. A gojitelji jim ne ostajajo dolžni: tudi koruza ni avtohtona, pa nikogar ne moti. »Sama zagovarjam, naj se nasadi ne pojavljajo sredi krajinskih parkov, torej tam, kjer je narava še neokrnjena. Vsekakor pa sem za, da se nasade postavi tam, kjer se že pozna človeška prisotnost. Sicer pa gojenje ameriških borovnic nasploh v Evropi spada med ekološko najbolj sprejemljivo obliko kmetovanja,« pravi magistra Koronova, ki še meni, da so pripravki za vzgajanje in zdravljenje borovničevih grmov malenkost v primerjavi s kemičnimi pripravki za koruzo.

Lavrinc se spominja, da so v začetku morali zelo veliko truda vložiti v promocijo tega modrega sadeža. »Ljudje so borovnice imeli za umetno tvorbo, za nekakšen modri bavbav, ki ga niti pod razno ne bi želeli okusiti. Po nekaj letni promociji po raznih medijih, svoje so doprinesli še klopi in medvedi, pa se je javno mnenje vendarle obrnilo. V vseh teh letih so nekatere naše stalne stranke postale celo tako dobri eksperti, da ob nakupu zahtevajo celo določeno sorto borovnic,« je pojasnil Lavrinc.

 
Ameriške borovnice sodijo med najbolj zdravo in celo zdravilno sadje. Pomagajo pri slabokrvnosti, urejujejo prebavo in vrednost sladkorja v krvi ter vračajo moč in vitalnost organizmu, saj so polne vitaminov in mineralov. Svoje znanje poznavanja sort modre kraljice barjanskih nasadov boste lahko poskusili že junija, ko bodo pričeli z obiranjem, če pa raje prisegate na gozdne borovnice, potem pa še tole: analize vsebnosti ameriških borovnic so  pokazale, da so po količini hranilnih snovi približno enake z gozdnimi. Slednje naj bi imele le statistično prednost: večina antioksidantov se nahaja v sadeževi povrhnjici, katere pa je na enoto teže več kot v primeru ameriških borovnic. Pa dober tek!

Gašper Tominc